Civilno pravo

Glavna značilnost civilnega prava je avtonomija volje, ki je omejena s kogentnimi pravili javnega prava. Ta pravila določijo okvir znotraj katerega lahko stranke civilnopravnega razmerja svobodno ravnajo. Za civilnopravo so tako značilna dispozitivna pravna pravila, ki veljajo in stranke zavezujejo le v kolikor, se same niso dogovorile drugače. Voljo strank zgolj dopolnjujejo in je ne zamenjujejo ali nadomeščajo.

Zadnja značilnost civilnopravnih razmerij pa je načelo prirejenosti oziroma enakopravnosti strank. Za razliko od javnopravnih razmerij pri katerih je ena izmed strank že po naravi stvari drugi nadrejena, so stranke v civilnopravnih razmerjih enakovredne in so pravice med njimi enakomerno porazdeljene.

Ali ste vedeli? Civilno pravo danes delimo na dve večji skupini, na materialno civilno pravo in civilno procesno pravo.

Pravila civilnega materialnega prava urejajo razmerja med posamezniki tako da se določijo pravice in dolžnosti strank v posameznih razmerjih. Civilno materialno pravo nadalje delimo na splošni del civilnega prava, ki predstavlja povezavo med vsemi vejami civilnega prava in vsebuje abstraktne pravne norme, ki opredeljujejo pravni položaj posameznikov, pravni položaj objektov prava, pravila v zvezi s pravnimi posli in pravila, ki materialnopravno določajo vsebino civilnopravnih pravic ter dolžnosti.

Ena izmed vej civilnega materialnega prava je tudi stvarno pravo ki ureja odnos  med subjekti, ki nastopajo kot nosilci pravic in dolžnosti v razmerju do stvari, oblast nad stvarjo v odnosu do drugih posameznikov, način pridobitve, prenehanje in varstvo stvarnih pravic v času njihovega obstajanja. Stvarne pravice so pravice, ki imajo absolutno veljavo (veljajo erga omnes) kar pomeni, da jih je moč uveljaviti zoper vse. Glavna stvarna pravica je lastninska pravica, ki imetniku zagotavlja pravico izvrševati oblast nad stvarjo. Lastninsko pravico je moč omejiti predvsem s predpisi javnopravne narave. Preostale stvarne pravice pa so t.i. pravice na tuji stvari. To so služnosti, zastavna pravica, stavbna pravica, zemljiški dolg in stvarno breme.

Za razliko od stvarnega prava imajo obligacijsko pravna razmerja relativni učinek in učinkujejo zgolj med strankami razmerja. Obligacijsko pravo ureja pravna razmerja znotraj katerih se določajo pravice in obveznosti strank teh razmerij. V praksi gre predvsem za pogodbe in povezane pravne posle, ki se sklenejo med dvema ali več posamezniki. Veja civilnega prava, ki ureja prehod premoženja po smrti zapustnika na njegove dediče je dedno pravo. Dediči so univerzalni pravni nasledniki zapustnika in v trenutku smrti vstopijo v pravni položaj zapustnika, ker pomeni, da prevzamejo zapustnikove pravice in obveznosti. Dedovanje po pravni osebi ni možno. Področje civilnega prava, ki močno meji na javno pravo zlasti zaradi lastnosti subjektov in pravnih razmerij med njimi ter vrednot, ki se s pravnimi pravili varujejo je družinsko pravo. Družinsko pravo je področje civilnega prava, ki ureja razmerja med zakonci, zunajzakonskimi partnerji, razmerje med starši in otroki in številna druga vprašanja, ki so za družbo dovolj pomembna, da država vanje vedno bolj posega s kogentnimi predpisi. Druga področja civilnega materialnega prava so še gospodarsko pravo, delovno pravo, osebnostno pravo in pravo intelektualne lastnine.

Drugo vejo civilnega prava predstavlja civilno procesno pravo, ki določa pravila v okviru katerih lahko stranke iz materialnih pravnih razmerij dosežejo uveljavitev pravic, ki iz teh razmerij izhajajo. S tem se določi način prisilne uveljavitve pravic materialnega prava, tako da se določi postopek s katerim lahko stranka doseže uresničitev dolžnosti nasprotne stranke. V kolikor med strankama nekega razmerja pride do spora se pravice iz materialnega razmerja uveljavijo s pomočjo sodnega postopka. Najpogosteje gre za pravdni postopek v katerem kot stranki postopka nastopata tožnik in toženec. Z uvedbo pravdnega postopka stranki prepustita odločitev o sporu tretji osebi, ki poseduje zadostno avtoriteto, da se bo njegova odločitev spoštovala. Ta tretja oseba je sodnik. Vendar v praksi prihaja tudi do primerov pri katerih med strankama ni prišlo do spora, vendar je vseeno potrebno razmerje urediti. Takšni primeri so recimo postopki za delitev solastnine, zadeve v zvezi z zemljiško knjigo, dedovanje, … V takih primerih se uvede civilni nepravdni postopek. Kadar pa ena izmed strank svoje obveznosti ugotovljene v enem izmed zgoraj navedenih postopkov ne izpolni prostovoljno pa pravno varstvo in realizacijo odločb zagotavljajo pravila izvršilnega prava.