Gospodarsko pravo

Pri gospodarskem pravu gre za odnose dveh enakovrednih subjektov, zato ga uvrščamo med civilno pravo. Od klasičnih civilnopravnih razmerij  se gospodarsko pravo razlikuje v tem, da gre za razmerja, ki ji navadno najdemo v gospodarstvu in jih sklepajo gospodarski subjekti. Gospodarsko pravo delimo na gospodarsko statusno pravo, obligacijsko pravo in tržno ter konkurenčno pravo. Gospodarsko pravo se je od civilnega prava ločilo komaj nekje v 18. stoletju, ko je prišlo do drastičnih sprememb v gospodarskih razmerah. Delitev je bila nujno potrebna, saj so bila pravila civilnega prava preveč toga in neprilagojena, gospodarski subjekti potrebujejo elastične norme in ker pravila civilnega prava urejajo predvsem razmerja med fizičnimi in ne pravnimi osebami.

Ali ste vedeli? Gospodarsko pravo se od civilnega prava loči tudi po tem, da zakoni ne predstavljajo celotnega sistema virov gospodarskega prava.

Gospodarsko pravo urejajo tudi pravila, ki nastanejo v praksi, to so t.i. običaji in tudi pravila, ki jih oblikujejo gospodarski subjekti sami – avtonomno pravo. Dandanes smo priča komercializaciji civilnega prava, saj se norme, ki urejajo razmerja med negospodarskimi subjekti približujejo normam, ki urejajo razmerja med gospodarskimi subjekti.

Prav tako postaja  gospodarsko pravo vedno bolj mednarodno in se vse redkeje zapira v meje nacionalnega prostora. Na probleme naletimo zlasti v primeru konfliktov med sistemi nacionalnega prava in mednarodnega gospodarskega prava, saj tovrstni nesporazumi pomenijo veliko oviro za sklepanje pravnih poslov. Težavo predstavlja predvsem vprašanje katero pravo je potrebno v posameznem primeru uporabiti in zato prihaja do unifikacije mednarodnega prava. Unifikacija mednarodnega prava je posledica pravil, ki so vsebovana v mednarodnih pogodbah in konvencijah in njihova veljava sega preko meja nacionalnih držav.