Velikokrat se ljudje sprašujejo o dolgotrajnosti določenih postopkov na sodiščih. Velja splošno mnenje, da trajajo resnično dolgo, predolgo. Sodne postopke se sicer skuša pohitriti, tudi procesno. V nekih primerih je dovoljeno vložiti samo eno pripravljalno vlogo ali pa največ dve, da bi zadeve šle hitreje skozi. Kljub temu, da se sodne postopke poskuša pohitriti, pa je moje osebno mnenje, da vsi ti poskusi, da se zadeve hitreje odvijajo niso najbolj optimalne v smeri zagotovitve iskanja resnice, v smislu popolnega dejanskega stanja in tudi, da zaradi hitenja lahko pride do zmotnega ugotavljanja.

Vendar pa postopki v naši državi, tako civilni, kot kazenski, zlasti pa gospodarski, resnično dolgo trajajo. In tako kot pravijo, prepozna resnica oz. prepozna pravica sploh več ni pravica. Temu bi lahko pritrdil. Vendar pa, tukaj uperiti prst in trditi, da gre za neaktivnost nečesa … moje osebno mnenje je, da gre za nestrokovnost določenih oseb, ki delajo na posameznih primerih. Ne vidim toliko vzroka za dolgotrajnost v odvetnikih, češ namenoma zavlačujejo, morebiti v kazenskem postopku, če smo tik pred zastaranjem, takrat je odvetnik tudi dolžen stranki povedati kdaj zastara in tudi nuditi pravnovarstvo.

Ampak, da pride zadeva tako daleč so tukaj postopki, ki tečejo že sedem, osem, tudi deset let. Kot odvetnik nimam te moči, da reguliram nekatere zadeve, ampak pač temu tako je. Se pa strinjam, da so postopki na sodiščih preveč dolgotrajni, zlasti kadar gre za spore gospodarske narave, torej za gospodarsko pravne zadeve, ki bi morale biti hitre. Kajti odvetniki moramo poslovati dnevno in ne, da čakamo na (raz)rešitve postopkov po več let.