No pa poskusimo priti zadevi do dna, na čimbolj enostaven način. Zadeva je urejena zakonsko, torej najprej policija zbira obvestila občanov – gre za predkazenski postopek. V predkazenskem postopku imajo organi pregona kar precejšna pooblastila. V bolj zahtevnih zadevah jih usmerja državno tožilstvo, lahko pa delajo tudi sami. Na tej točki, v določenih primerih, lahko pride celo do hišne preizkave. Hišno preiskavo mora v večini primerov odobriti preiskovalni sodnik, po predložitvi ustreznega predloga, ki ga dobi.

Hišne preiskave se ponavadi odvijajo od 6 ure zjutraj. Potem je možno pridržanje, ki kasneje lahko preide v sodno pridržanje in pa nenazadnje odreditev pripora, kot najtežji poseg po mojem mnenju. Priporni razlogi so našteti v zakonu. Je pa seveda pomembno, da ko se ljudje o tem pogovarjajo, da je jasno, ali so v kazenskem postopku ali niso. Ali lahko kandidirajo za kakšno delovno mesto ali ne? Oseba je v kazenskem postopku v tistem trenutku, ko postane sklep o uvedbi preiskave pravnomočen, in ne prej. Tisti trenutek se spremeni status osumljenca, saj preide v dejanskega obdolženca.

Kasneje se status obtoženca spet menja, torej ko se vloži obtožnica in ta postane pravnomočna, ali ko se vloži neposredna obtožnica. Je pa v okviru tega kazenskega postopka pomembna javna glavna obravnava, če pride do nje. Zdaj imamo uzakonjen predobravnavni narok. Na tem prvem naroku se je potrebno odločiti, ko tožilstvo predlaga neko kazen, če se le-ta sprejema ali ne, da potem seveda ne pride do sojenja ampak takojšnje kazni. V kolikor do slednjega ne pride, pa je v tem naroku potrebno predlagati vse dokaze, ki bi se naj izvedli. Kasneje predlagati dokaze bi bilo možno samo v primeru, da bi se šele kasneje tudi pojavili ali pa da jih obtoženi ni mogel predlagati po lastni krivdi. 

Sledi sojenje na drugi stopnji, sodi se lahko posamezniku, imamo tročlanske in tudi petčlanske senate. V petčlanskem senatu sta dva poklicna sodnika in pa sodniki porotniki, ki so posledica francoske revolucije, češ “sodba v imenu ljudstva”. Gre pa za osebe, ki niso pravniki ampak so v senatu. Dva porotnika lahko preglasita poklicnega sodnika, kar se pa v praksi, načeloma, ne dogaja. Zoper izrečeno sodbo so nato možne pritožbe, se pravi pritoži se lahko bodisi tisti, ki je bil procesiran ali njegov zagovornik, na drugi strani pa lahko pritožbo vlaga tudi državni tožilec, saj je od njega odvisno ali kazenski postopek teče ali se ustavlja. Zoper sodbe na prvi stopnji je možna pritožba, te rešujejo višja sodišča. Kasneje pa so možna izredna pravna sredstva, torej zahteva za varstvo zakonitosti. O takšni zadevi odloča vrhovno sodišče, ki je praktično najvišje sodišče v državi. Razen seveda ustavno sodišče, ki pa ugotavlja kršitve ustave in ima določene druge naloge, šteje pa se kot zadnja najvišja inštanca. Potem pa imamo še mednarodno sodišče. Veliko primerov se zaključi že na drugi stopnji, torej na višjih sodiščih. 

Kar se tiče odrejanja priporov, je mogoče zanimivost, da če vrhovno sodišče razveljavi sodbo lahko pripor traja samo dve leti, po pretečenem roku pa je postopek seveda treba izvesti do konca. Tisti, ki je bil priprt in se je kasneje ugotovilo, da ni kriv bo dobil odškodnino od države. Vložiti mora pritožbo na Državno pravobranilstvo RS. Kljub temu, da državna uprava samo na nek način zastopa ministrstva pa je kasneje potrebno tožiti Republiko Slovenijo, v kolikor pa ne pride do poravnave pa smo spet pri odškodninah v državi Sloveniji, torej takšno za neupravičen odvzem prostosti, ki so po mojem mnenju izjemno nizki (od 40 EUR do 60 EUR na dan). Pripor za razliko od zapora vklučuje tudi, da so pravice tistega, ki je v priporu še dodatno omejene, torej gre za še bolj grob poseg v osebnostno sfero. Poznamo tudi priporniški sindrom, ta se po odvzemu prostosti po nekaj mesecih začne dogajati in je tudi na zunaj zelo viden.

Seveda ne moremo zdaj reči za storilce hudih dejanj, da odvetnik nekako soglaša s tem, ker pač brani. Mislim, da je takšen pogled nepravilen. Odvetnik brani in opravlja svoje delo. Ni pa nujno, da s tem početjem tudi simpatizira s svojim klientom. Takšen odvetnik se srečuje z opazkami, v smislu: „Kako ga sploh lahko braniš?“ ali pa „Kakšen človek moraš biti, da kaj takšnega počneš?“.

Odvetnik se ima možnost, sam odločati ali bo klienta branil ali ne. Težave nastopijo, ko država postavi uradno dolžnost odvetniku, saj se le-tej odvetnik težko izvije. V primeru pa, da ima odvetnik možnost, da se odloča ali bo klienta zastopal ali ne, pa lahko to stori tudi med postopkom. In sicer, odvetnik lahko stranki odpove pooblastilno razmerje. Če pooblastilo prekliče stranka sama, začne preklic veljati takoj in odvetnik mora takoj prenehati z zastopnjem. Če pa odvetnik prekliče pooblastilo stranki, pa jo mora zastopati še en mesec dni.

Odvetniki imamo tudi urejena naša razmerja v odvetniški zbornici, imamo statut Republike Slovenije po katerem se moramo tudi ravnati in pa kodeks odvetniške etike v katerem so tudi napisana določena pravila. Razširi se pa tudi mednarodno, torej naš poklic poznajo tudi druge države. Nekaterim kolegom iz drugih držav se godi bolje nekaterim pa tudi slabše.

Včasih vprašajo „Ali se ne počutite ogroženo, da bi se nasprotna stranka, ki ji mogoče ne gre ali pa izgublja, znesla na vami?“ Tukaj je lahko problematično, da odvetnik ne dela kvalitetno, se ne trudi in stranka to slej kot prej spozna. Najbolj kritični pa so mejni spori, ko se za neko mejo prepirata dva solastnika oz. soseda in to eskalira in gre predaleč. Podobna zadeva pa so tudi dedovanja, med sorodniki, ki se poznajo tako rekoč že od malega, pri lastnini potem pride do verbalnih konfliktov in neprijetnosti. Ostalo pa se mi iz tega vidika ne zdi preveč problematično.