DANIEL PLANINŠEC
Lahko opišete začetke vaše odvetniške pisarne?
Odvetniška pisarna Planinšec ima dolgo zgodovino saj smo jo odprli že leta 1991. Najprej je bil sedež advokature v kraju Hoče, kasneje smo pisarno preselili v center Maribora. Med tem časom je bilo kar zanimivo, pravzaprav je bilo zanimivo vse od takrat, ko sem se vpisal na pravno fakulteto.
Moj mentor pri diplomski nalogi o kazenskem pravu je bil dr. Ljubo Bavcon. Veliko pa mi je pomagal tudi dr. Zlatko Dežman, ki je bil moj mentor tudi kasneje na sodišču, ter v času pripravništva in še kasneje, ko sem bil poslovni sodelavec.
V vseh teh letih moje advokature se je menjalo precej strank, delamo pa na vseh pravnih področjih. Odškodninsko pravo je področje, ki ga pokrivamo od samih začetkov. Že v tistih časih smo reševali primere delovnih nezgod. Zanimivo pa je, da v tistem času za to področje ni bilo večjega zanimanja s strani odvetnikov.
Prav tako smo se bolj intenzivno pričeli ukvarjati tudi s kazenskim pravom, saj sem bil angažiran kot zagovornik za Kristijana Kamenika. Štirikratni umor v Tekačevem je bil zelo obsežen in tudi odmeven. V tistem času je bilo na voljo še precej pravnih manevrov. Od izločitve sodnika, porotnika ali predsednika senata med kazenskim postopkom. Zato je v tem procesu prihajalo do precejšnih zapletov.
Še en zanimiv proces, pri katerem sem bil udeležen kot odvetnik, je bil proces zaradi napada na novinarja Petka, kjer sem branil prvo obtoženega. Zadeva je bila precej naporna. Po svoje, je bilo precej zahtevno gledati klienta, ki je imel vklenjene roke in noge. V omenjenem postopku se je razkrila tudi anonimna priča, torej priča z zakrito identiteto, katere ime in priimek sem posredoval medijem. Takrat se je pričel pritisk tudi na mene kot odvetnika. Kakorkoli že, postopek je bil rešen, klienti so bili oproščeni in zadeva se je končala.
Delo s strankami je že samo po sebi zahtevno. Še veliko bolj pa je zahtevno delo z strankami, ki imajo (precejšne) težave. Vsak k odvetniku pride z določenimi težavami, ki jih želi razrešiti. In na tej točki je seveda potrebno da se stranko posluša, da se jo poskuša nekako stabilizirati v okviru njenega psihičnega stanja.
V nekaterih primerih namreč gre bodisi za delitve premoženja, bodisi razveze, dedovanje in podobno … Gre za pritisk na psiho strank. Zdi se mi, da je pri takšnih zadevah neposredni, osebni pristop še toliko bolj pomemben. Zato zagovarjam prakso, da se poleg pravnega znanja stranki tudi pomaga, da se stabilizira in odmisli težave in se jim preveč ne posveča, ker je sedaj za reševanje njenih to-vrstnih problemov pristojen odvetnik.